Ars Origami ali popolnost nepopolnosti

Če poznate film Iztrebljevalec (Blade Runner, Ridley Scott, 1982) se morda spomnite origami samoroga, ki ga s tal pobere glavni junak Rick Deckard (igra ga Harrison ford). Meni se je ob gledanju filma ta scena vtisnila globoko v spomin. Origamiji so bili zame vedno skrivnostni in zdeli se mi je, da jih je - vsaj tiste lepe - zelo težko zložiti.

Mnogo let kasneje, ko sem se že ukvarjala z origamijem, sem malo raziskala, kaj je pravzprav bil pomen tega origamija v filmu. Menda je samorog v fulmu ponazarjal eksistencialno avtentičnost, ki jo išče (in najde) glavni junak filma.

Tudi meni je izbira origamija kot mojega umetniškega izraza pomagala, da sem svoje življenje, ki sem ga do takrat živela relativno neavtentično, zložila na meni bolj lasten način. A to vidim šele zdaj, ko je za mano več kot deset let od začetka blagovne znamke Ars Origami.

Kaj lahko zapišem ali rečem po več kot desetih letih intenzivnega zlaganja?

Origamije sem začela zlagati, ker je idealna kombinacija reda in svobode. Papir in zlaganje pomeni neka pravila, red in omejitve, hlrati pa še vedno omogoča dovolj svobode za ustvarjalnost in domišljijo. Dovolj avtentičnosti pri zlaganju...

Origamije zlagam tudi za urjenje uma: všeč mi je matematika in geometrija origamijev. Urjenje potrpežljivosti je tudi eden od razlogov, zakaj mi je origami tako zelo všeč. Pa umirja me zlaganje teh lepih kreacij: včasih se povsem potopim in zamaknjeno, skoraj meditativno zlagam kakšen model.

S čisto praktičnega vidika mi je še vedno zelo všeč neskončno možnosti pri uporabi različnih modelov, materialov, igranje z velikostmi origamijev itd.

Vse to me (še vedno) radosti in dela zadovoljno in srečno.

Trenutki, ko zlagam zares zahteven origami model, so neprecenljivi. Zanimivo: sam dokončan origami je lep, a celoten proces proučevanja modela in pot poskusov zlaganja je prav enako lepa (z vsemi stranpotmi, zablodami in zmečkanimi poskusi).

Origamije torej zlagam za svojo dušo in veselje. Nekatere origamije zlagam za trg in za prodajo, a tudi ti so vedno izdelani z veliko domišljije in z zagnanim ustvarjalnim poletom.

Še en vidik origamija mi je zanimiv... Ker imam po naravi rada strukturo, red in zaporedja, znam biti zelo natančna. Včasih celo preveč. Origamiju laska natančnost, a ne mara pedantnosti. Tako torej (na)uči, kdaj se je treba ustaviti, da koga koga slučajno ne zanese preveč v iskanje popolnosti. In to me spomni na v tradicionalni japonski estetiki znan koncept wabi-sabi (侘び寂び). Če vas mika dobra knjiga o wabi-sabi konceptu, lahko priporočam knjigo Japonska modrost popolno nepopolnega življenja avtorice Beth Kempton.

Wabi sabi govori o tem, da je treba minljivost in nepopolnost sprejemati. Pravzaprav ne le o sprejemati; prava lepota je prav v nepopolnosti, minljivosti in nedokončanosti. Opisani koncept je prevladujoč v mnogih oblikah japonske umetniškega izražanja. Tudi v origamiju.

Leta 2024 je minilo deset nepopolnih let Ars Origami. V tej nepopolnosti sem našla popolnost, ki jo prinaša avtentično življenje. In ni še konec: zgodba je še vedno zelo živa in veliko mojih origamijev je (še) nedokončanih, zato zlagam dalje!